Zaboli tam, kjer zna najbolj boleti.

 

In ostane misel v občutku dlje, kot bi bilo potrebno…

 

Ko spoznavam, da je avtentičnost (p)ostala popolnoma brez vrednosti…

 

Zunanje tako ali tako, pa tudi notranji kompas za lasten izraz je nehal opravljati svojo funkcijo.

 

V poplavi vsega, kar se ponuja na “duhovnem trgu” želiš biti viden, všečen, priznan, da ne rečem razsvetljen in živeti na zunaj popolno življenje (čeprav se v tvoji notranjosti dogaja razpad sistema…)…

 

Postajaš pa tak, kot vsi drugi.

Pozabljaš pa biti TI…

 

In to v svetu (duhovnosti), kjer bi avtentičnost morala biti najpomembnejša vrednota.

 

Svet nas potrebuje točno take kot smo. Pripravljen je za nas… Tudi za naše rane in naše sence.

 

Vprašanje je, če smo pripravljeni mi…

 

Sneti vse maske priljubljenosti in se prepustiti ter živeti spomin nase.